Kdaj je predstava avtorska? (Vsaka predstava je avtorska, če ni plagiat.) Je to predstava, ki na začetku ustvarjalnega procesa nima besedila na osnovi katerega naj bi nastala (pač pa zgolj temo, izhodišče) in si besedilo izmislijo ustvarjalci na vajah? Običajen dramatik napiše besedilo in ne sodeluje v gledališkem procesu. Pri avtorski predstavi so gledališki material, teme, besedila v nenehni, neposredni komunikaciji z gledališčem. Besedilo nastaja skupaj s predstavo, skozi razčlembe in analize, improvizacije, zvečer po vaji… Pri avtorski predstavi sta proces pisanja dramske predloge in proces uprizarjanja besedila, ki sta pri klasičnem procesu ločena ustvarjalna procesa, nerazdružljivo povezana. – Gre za dolgotrajen in specifičen proces, ki zahteva veliko, pripadnosti projektu, (medsebojnega) potrpljenja in ima lahko veliko faz, v neki točki pa je materialu potrebno dati neko strukturo, ga postaviti v dramsko zaporedje; ga urediti in osmisliti za uprizoritev. Začeti (zgolj) iz neke osebne afinitete do določene teme in si konstrukcijo postaviti sam; in to tako, da bo v gledališkem prostoru in času delovala, je velik izziv, ki mu je predstava Roza vsekakor kos.
Gre za tretjo avtorsko predstavo v nizu, v kateri ženski pripovedovalski kolektiv Bodice, Kulturno umetniškega društva 567, pripoveduje zgodbe žensk.
Predstava si kot izhodišče jemlje življenje in delo Rose Luxemburg, ki je bila s svojimi protivojnimi in nadnacionalnimi stališči ter zagovarjanjem humanističnih vrednot, ustvarjalkam v navdih. Njena pisma, govori, njeni odnosi z ljudmi, njeni nazori, njena biografija so material, ki ga ustvarjalke oblikujejo in interpretirajo z osebnim, medsebojnim odnosom; z distance sodobnega sveta, v katerem vsi živimo. Čeprav je dramska struktura sprva zastavljena kot kronološki sprehod skozi zanimivosti iz življenja Rose Luxemburg, se ta občutek hitro izgubi v raznolikih plasteh, ki jih predstava v odnosu do materiala odpira danes in tukaj: vprašanje igralstva in igranja, vloga žensk v družbi, smiselnost političnega angažmaja in problem sodobnega (političnega) oportunizma, cikličnost zgodovine, vprašanje kapitalizma, socializma…
Prizorišče predstave je soba v starem meščanskem stanovanju, na Stanetovi ulici v središču Celja, ki skupaj s funkcionalno in domišljeno scenografijo ( dj – miza za predvajanje zvoka, mikrofon, stoli, tla polna ‘pohojenih’ papirjev scenarija – ostankov ustvarjalnega procesa, itd.) dobro poveže preteklost (tema, Rosa Luxemburg) in sedanjost (predstava, ustvarjalke) ter odlično tematizira sam proces postavljanja avtorske predstave. V prostoru (sobi), ki lahko sprejme cca. 30-40 gledalk in gledalcev prave meje med igralnim prostorom in publiko ni, kar predstava spretno uporabi in gradi na stiku s publiko. Že na začetku (v prologu) se ustvarjalke skozi občinstvo prebijajo na igralni prostor in se pripravljajo na nastop, medtem pa komunicirajo z občinstvom (in med sabo) ter se rokujejo z njim. Prizori/ odnosi s publiko so pristni, napeti in duhoviti, predvsem pa jo ustvarjalke tako, skoraj nevede, soočajo s problemi, ki jih predstava izpostavlja.
Uprizoritev je v izhodišču zastavljena nedramsko, kot pripoved, ki postaja dramska, dramatična v (medsebojnem) odnosu ustvarjalk do pripovedi. Prizor/ slika se začne kot pripoved in razvije v nekakšen privaten moment med igralkami (ali s publiko), ki iz tega izhaja. Morda se je v tem smislu prevečkrat zdelo, da so se prizori začeli na enak način, na začetku, s pripovedjo, z ‘isto temperaturo’, sicer pa so pripovedi o Rosi Luxemburg, o njenem značaju, o njeni angažiranosti, o odnosih s prijatelji, z moškimi iz stavka v stavek, iz slike v sliko vedno bolj postajale naše, zrcalile naš čas, naše odnose, naše probleme.
Izpostaviti je potrebno zvočno podobo predstave, za katero je (tudi dejansko na odru) (po)skrbela Nuša Ofentavšek. Zvok je v predstavi nekakšen četrti igralec, ki (skupaj s prostorom) deluje kot nekakšen metafizičen most med preteklostjo in sedanjostjo, med to- in onostranstvom, med Roso in Rozo, med predstavo in občinstvom. Poleg tega, da se nam po zvočnikih skozi zapiske in pisma iz preteklosti oglaša Rosa Luxemburg, zvok tudi sicer podpira, interpretira, komentira in poganja predstavo in je njen nedeljiv del. Bistven del zvočne podobe so tudi izvedbe lokalne pank skupine Ostogari.
Nepogrešljiv delež v mozaiku estetske podobe predstave ima tudi kostumografija Nine Čehovin. V izhodišču je zgornja plast kostumov zasnovana sodobno enostavno, poenoteno, pa po drugi strani vpadljivo in pretirano, v različnih odtenkih roza barve, kar predstavo odmika od stvarnosti, jo rahlo karikira, ji daje njeno gledališkost, igralkam pa omogoča igrivost.
Vse tri igralke (Nuša Komplet Peperko, Urška Majcen In Nuša Ofentavšek) delujejo kot značajsko razslojen, avtentičen in uigran trio; kot da v privatnih momentih skoraj ne igrajo, pač pa zgolj ‘so’. V pripoved se podajo neobremenjeno. V igralske interpretacije vstopajo sčasoma, kot to od njih zahteva predstava in pokažejo veliko občutka za igro tako pri pripovedovanju kot tudi v bolj dramskih situacijah. Na trenutke igrive in duhovite, v določenih izvajanjih senzibilne in doživete. V odnosu s publiko pristne in iznajdljive. V njihovih nastopih je bilo čutiti medsebojno povezanost in zaupanje.
Predstava ne ponuja rešitev in receptov, zgolj spoznanje, da je naš čas v marsičem žal zrcalna podoba časa, v katerem je živela Rosa Luxemburg. Čas vojne, političnega ekstremizma in oportunizma; čas nečlovečnosti. Tudi izbira „Nazaj v barbarstvo ali naprej v socializem?“ po 100 letih zveni še bolj utopično, absurdno in nič kaj osvobajajoče.
Avtorska predstava Roza je gledališko doživetje, ki prinaša tudi bridka spoznanja.
Dejan Spasić, selektor Linhartovega srečanja 2023