Obdobje od približno 1600 do 1750 v zgodovini glasbe imenujemo barok. Glasba je bila, tako kot takratna arhitektura in slikarstvo, zastavljena zelo velikopotezno, pomembno je bilo predvsem “okrasje”. V tem obdobju se je razvilo veliko pomembnih glasbenih oblik, ki jih poznamo še danes, začenši z opero.
Dafne, pesem Ottavija Rinuccinija, ki jo je uglasbil florentinski skladatelj Jacopo Peri, je bila prvič izvedena leta 1597. Navdušen nad tem delom je Claudio Monteverdi ambiciozno sestavil opero Orfej, ki je bila morda prva opera, kot jo poznamo danes. Pozneje je v Italiji rojeni Jean-Baptiste Lully, prvi večji skladatelj baletne glasbe, postal znan kot “oče francoske opere.”
Druga novost baročnega obdobja je bil oratorij – delo, napisano za solo glasove, zbor in orkester. Ta je imela sakralno oziroma versko tematiko in je bila izvajana brez gledališkega dela, samo glasbeno. Latinski oratoriji Giacoma Carissimija so bili tako pomembni kot operna dela Monteverdija.
V baroku se je povečalo zanimanje za instrumentalno glasbo. Na splošno so se uporabljali klaviaturni inštrumenti – vključno s klavikordom, čembalom in orglami. Pomembna dela za te inštrumente so pisali med drugim Domenico Scarlatti, François Couperin in Jean-Philippe Rameau.
Godala so postala bolj priljubljena zaradi tehnoloških inovacij goslarskih mojstrov iz družine Amati in Antonia Stradivarija. Arcangelo Corelli je violinam dal večji poudarek v concertu grossu – glasbeni obliki za majhno skupino solističnih instrumentov, ki igrajo v dialogu s celotnim orkestrom.
Slavna baročna skladatelja za godala sta še Giuseppe Tartini, rojen v Piranu, in Antonio Vivaldi, avtor slavnih Štirih letnih časov.
V delih Henryja Purcela v Angliji sta se italijanski in francoski slog združila z angleško madrigalno tradicijo. Pomembni sta bili njegova instrumentalna glasba ter opera Dido in Enej.
V tem obdobju so opustili večino takoimenovanih starocerkvenih lestvic in začeli glasbo pisati izključno v dveh tonskih načinih, ki jih danes poznamo kot dur in mol.
Obdobje baroka je doživelo vrhunec z deli dveh velikanov tistega časa – Johanna Sebastiana Bacha in Georga Friderica Handela.
Oba sta se rodila v Nemčiji leta 1685.
Kot organist in zborovodja luteranskih cerkva v bližini svojega rojstnega kraja je Bach svoje življenje posvetil pisanju glasbe za cerkvene ustanove. Briljiral je v večglasju in t.i. kontrapunktu – kjer se prepleta več samostojnih melodij.
Pisal je veličastno glasbo za orgle, za pevske zbore, klavir in čembalo, za orkester in za majhne skupine inštrumentov – komorne zasedbe. Bach je bil mojster tehnike, znane kot fuga. Pri slednji se en za drugim v skladbo vključijo različni glasovi ali inštrumetni, vsak z enakim začetkom, potem pa se razvijejo in prepletajo vsak po svoje. Znan je tudi po suitah, več stavčnih skladb, vsak stavek pa je napisan v plesnih ritmih plesov iz 16., 17. in 18. stoletja. To so na primer allemanda, couranta, sarabanda, menuet itd.
Eno izmed najbolj znanih Bachovih del je Dobro uglašeni klavir, zbirka preludijev in fug. Napisana je bila, da bi izpostavila prednosti temperirane uglasitve.
Z Bachovo smrtjo se zaključi tudi obdobje baroka – leta 1750.
Avtor članka je Miha Firšt, za Hišo kulture Celje. Vse pravice pridržane.