Miha Firšt je ob premieri naše gledališke predstave Komedija o artu predstavil tudi kompozicijo Večna skladba, skladbo, ki traja neskončno.
O kompoziciji Večna skladba
Večna skladba je zapisana s štirimi algoritmi v programskem jeziku Python in glasbeno matriko, kakršne so uporabljali predstavniki druge dunajske šole. Vsak naslednji ton skladbe s pomočjo legende določi naslednja decimalka števila Pi, kar omogoča, da skladba traja neskončno dolgo in nikoli ne razvije ponavljajočih glasbenih vzorcev. V prvi vrsti zasleduje v modernizmu pogosto težnjo k doseganju skrajnih razsežnosti umetniškega izraza, kar ji tudi uspe, saj je od do sedaj najdaljše skladbe, ki jo je napisal John Cage in traja 638 let, daljša za – neskončno.
Obenem pa ima, četudi ne v tradicionalnem pomenu besede, muzikalni potencial. Pred nekaj več kot 150 leti je v Italiji obstajal izraz “Rossinijev delirij”, s katerim so označevali kolektivno ekstazo občinstva ob poslušanju novih Rossinijevih oper, nekaj let kasneje so ženske omedlevale ob srečanju s Chopinom, še 50 let zatem pa je nov balet Igorja Stravinskega zaradi “grozljivih zvokov” na premieri izzval pretep v gledališču. Danes se nam tako intenzivno doživljanje omenjene glasbe zdi naravnost nemogoče, saj neprestano prejemamo toliko najrazličnejših agresivnih dražljajev, da se enostavno ne moremo postavit v zvočno asketsko pozicijo poslušalca leta 1850, ki prej v življenju ni slišal ničesar razen nekaj cerkvenih napevov in vrste podobnozvenečih folklornih viž.
Ta problem naslavlja veliko kompozicij 20. stoletja, ki jih pavšalno označujemo za “grde”, v resnici pa se obupano trudijo dotakniti
sodobnega poslušalca. Lahko morda le-tega, danes vajenega, da je v svetu okoli njega vse dostopno takoj in v celoti, prizadane skladba, ki se bo odvijala v neskončnost, in je nikakor ne more povzeti, nadzorovati, užiti v celoti?
Kako zveni?
Začetek skladbe lahko predvajate s klikom na spodnji gumb:
Kako deluje?
“Večna skladba” je zapisana v obliki štirih algoritmov (zank) v sintaksi programskega jezika Python. Njihova funkcija je v vsakem ciklu prikaz naslednje decimalke števila π.
V legendi je vsaki števki (0-9) pripisana bodisi višina tona v basovskem ključu (A, prvi algoritem), trajanje tona (B, drugi algoritem), harmonija v violinskem ključu (C, tretji algoritem) in trajanje harmonije (D, četrti algoritem). Tako upoštevajoč vse kombinacije pridobimo 1000 različnih gradnikov (harmoniziranih tonov različnih dolžin), skoraj milijon različnih sosledij dveh gradnikov itd.
Matrika predvideva zamik pri začetku izvajanja algoritmov, v izogib ponavljajočim vzorcem. Z algoritmi, ki producirajo neskončen neponavljajoč niz številk, in matriko, ki določa uporabo teh števil, tako pridobivamo informacijo o vsakem naslednjem tonu skladbe. Slednja traja neskončno, brez da bi se pojavil ponavljajoč vzorec.
Variacije
Zamisel, da bi nekaj decimalkam števila Pi pripisali notne vrednosti, sicer očitno ni nova, saj nekaj takih poskusov na spletu že lahko poslušamo, je pa Večna skladba prva glasbena kompozicija, ki na eni sami A4 strani vsebuje absolutni zapis za izvedbo neskončne neponavljajoče skladbe.
Sam princip lahko seveda uporabimo tudi bolj preprosto. Avtor skladbe je nedavno na Youtube kanalu Hiše kulture Celje objavil enostavnejšo verzijo Večne skladbe, πrpetuum mobile, ki je hommage romantičnim skladateljem, kot so Pagannini, Weber in Strauss, ki so tudi napisali vsak svojo skladbo z naslovom Perpetuum mobile. Kako v tej verziji zveni prvih 100.000 decimalk števila Pi, lahko slišite (in vidite) na spodnjem posnetku:
Naroči tiskano izdajo!
V Hiši kulture Celje smo skladbo tudi izdali. Preko spodnjega obrazca lahko naročite podpisan tiskani izvod za samo 4,99€, vključno s poštnino!