četrtek, 15. februar 2024, ob 19:30
Narodni dom Celje
(pogovor z umetnikoma ob 19:00)
Mihael Strniša, tenor
Simon Dvoršak, klavir
Neža Nahtigal, violina
Neža Verstovšek, violončelo
Program:
Ralph Vaughan Williams: Songs of travel
Franz Schubert: Winterreise
Program:
Ralph Vaughan Williams: Songs of travel (Pesmi potovanj)
Besedila: Robert Louis Stevenson
******
Franz Schubert: Winterreise (Zimsko popotovanje)
Besedila: Wilhelm Müller
O umetnikih:
Mihael Strniša je glasbenik s širokim profilom ustvarjanja. Izobraževal se je na Akademiji za glasbo v Ljubljani in na Konservatoriju za glasbo in igro v Celovcu, ter na akademski ravni zaključil tri študijske smeri: operno petje, akordeon in glasbeno pedagogiko.
Trenutno je zaposlen v opernem zboru Mestnega gledališča Celovec, aktiven pa je tudi kot zborovodja in pevski pedagog. Kot pevec in akordeonist redno koncertira v Sloveniji in tujini, med drugim v ZDA, Avstraliji, na Kitajskem in širom Evrope. Strniša je član več vokalnih in komornih zasedb, med drugim pop-opernega tria Eroika, Tenorion dua, Okteta 9 in okteta Die Rosentaler. Glavno težišče njegovega individualnega umetniškega ustvarjanja je iskanje inovativnih poti združevanja vokalno zahtevnega repertoarja ob lastni spremljavi na akordeon. Na svojih koncertih združuje različne zvrsti glasbe, saj tako vokalno kot instrumentalno rad premika svoje meje. Tovrstni koncert je zaradi velikega odziva med drugim izvedel že dvakrat tudi v Mestnem gledališču Celovec.
Mihael je dejaven tudi kot aranžer in skladatelj predvsem zborovske glasbe. Njegov opus obsega več kot 40 skladb. Leta 2016 je izšla njegova zbirka priredb za moške zbore “Oktet 9 v notah”.
Kot solist je nastopil v številnih produkcijah. Pomembnejše operne vloge so: vloga Fischerja v ”Carintische Wassermusik” (W. Pusching) na slavnostnem odprtju festivala Carintische Sommer, tenorski solo v krstni izvedbi opere “Il canto s’attrista, perché? (S. Sciarrino), Don Kurzio (Figarova svatba, W.A. Mozart), Fiorello (Seviljski brivec, G. Rossini) in Don Estoban (Der Zwerg, A. Zemlinsky). Solistične vloge v operetah: Falke (Netopir, J. Strauss ml.), Peter (Die Verlobung bei der Laterne, J. Offenbach) in Bogdanowitsch (Vesela vdova, F. Lehar).
Dirigent Simon Dvoršak je po končani srednji glasbeni šoli in gimnaziji v Celju najprej diplomiral na Pedagoški fakulteti v Mariboru pod mentorstvom prof. Jožeta Fürsta, nato pa se je vpisal na Akademijo za glasbo v Ljubljani, kjer je diplomiral in prejel diplomo summa cum laude v razredu maestra Marka Letonje. Izpopolnjeval se je tudi pri Georgu Pehlivanianu na akademiji v Španiji. Julija 2009 je bil sprejet na podiplomski študij na Mountview Academy of Theatre Arts v Londonu, kjer je z odliko zaključil specializacijo iz glasbenega gledališča.
Že v času študija je bil asistent dirigenta orkestra Slovenske filharmonije. Do sedaj je vodil številne orkestre širom Slovenije in v tujini. Redno sodeluje in koncertira z orkestrom Slovenske filharmonije, orkestrom SNG Maribor, orkestrom SNG Opera in balet Ljubljana, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, orkestri Akademije za glasbo, orkestrom Slovenske vojske ter orkestri v Avstriji, Veliki Britaniji, Romuniji in na Hrvaškem. Za seboj ima vrsto koncertov za Glasbeno mladino Slovenije in Glasbeno mladino ljubljansko. Veliko časa posveča glasbenemu gledališču, operi, opereti in muzikalu. Tako je kot dirigent pripravil in vodil številne premiere in krstne izvedbe del na raličnih odrih v Sloveniji in tujini. Kot glasbeni vodja redno sodeluje pri opernih produkcijah Slovenskega komornega glasbenega gledališča.
Njegov repertoar obsega dela od baroka do 21. stoletja, tako na koncertnem kot gledališkem odru. Za seboj ima vrsto koncertov in nastopov kot pianist, korepetitor, pri čemer je sodeloval s priznanimi slovenskimi in tujimi, instrumentalnimi in pevskimi solisti. Pogosto snema za arhiv RTV Slovenija in je reden član žirij na glasbenih tekmovanjih in festivalih. Kot gostujoči predavatelj redno pripravlja mojstrske tečaje v Sloveniji in Veliki Britaniji. Deluje kot umetniški svetovalec Hiše kulture Celje.
Kot dirigent in pedagog se predano posveča delu z mladimi. Kot izredni profesor predava na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani, kjer opravlja tudi funkcijo prodekana za umetniško dejavnost. Je prejemnik bronastega celjskega grba za 25-letno delovanje v kulturi ter zlate plakete Univerze v Ljubljani.
O programu
Zgodba Schubert-Müllerjevega cikla Zimsko popotovanje (Die Winterreise) pripoveduje o človeku, ki se zaradi razočaranja v ljubezni poda na brezciljno pot skozi zimsko pokrajino. Potem se razkrije, da ta cilj morda vendarle je: smrt. Že v izvirnem Müllerjevem besedilu je veliko glasbe. Posvečeno je skladatelju, Carlu Marii von Webru, pesnik celo v pismu zapiše, da »te pesmi kličejo po uglasbitvi«. Po drugi strani pa v spremljavi slišiš besede – klavir se pogovarja s pevcem, sam s sabo, in z nami.
Cikel pesmi Pesmi potovanja (Songs of Travel) angleškega skladatelja Ralpha Vaughan Williamsa, ustvarjen med leti 1901 in 1904, z izvirnimi besedili Roberta Louisa Stevensona, ponuja tipično britansko različico poprej omenjenega Schubertovega cikla. Popotnik, utrujen od sveta, a odločen, da ne kaže naivnosti mlinarja iz Schubertove Lepe mlinarice in uničujočih impulzov junakov iz Zimskega popotovanja ali cikla Popotnikove pesmi Gustava Mahlerja.
Schubert velja za »očeta« samospeva. Te zvrsti si ni izmislil na novo, je pa dokončno uresničil obliko in uravnotežil njeno vsebino. V obdobju pred Schubertom je oblika samospeva namreč nihala med dvema skrajnostima: številni samospevi so bili oblikovani kot preproste kitične pesmi (vsako kitico besedila so peli na isto glasbo) ali pa kot zapletene prekomponirane pesmi, v katerih se je glasba v vsakem trenutku prilagajala vsebini besedila. V prvi različici je kitični samospevov pogosto postajal mučno dolgočasen in kar preveč enostaven, v primeru prekomponiranega samospeva pa smo imeli opravka z nizom raznolikih odsekov, ki so razbijali homogenost in preglednost. Veličino Schuberta lahko zasledimo prav v tem, kako je združil idejo prekomponirane pesmi s kitično pesmijo.
Ralph Vaughan Williams, eminenten angleški skladatelj, je na drugi strani predstavink glasbene sfere na katero je močno vplivala ljudska pesem in tradicionalna tudorska glasba. Sodelovanje v prvi svetovni vojni je vtisnilo globok pečat na njegovo glasbeno ustvarjalnost, ki je postala odsev časa, zaznamovanega s trpljenjem in raziskovanjem človeške duše. Njegovo delo sega preko žanrskih omejitev, razpirajoč vrata v raznolik svet glasbene umetnosti. V tem kontekstu je cikel Pesmi potovanja zaznamoval pomemben mejnik v Vaughan Williamsovem ustvarjanju. Gre za premišljen premik od lahkotnih salonskih do globoko umetniških pesmi.
Vsaka pesem v tem izjemnem ciklu odraža univerzalnost človeške poti, ki se razprostira od romantičnih akordov, kot jih najdemo v »Potepuh«, do hladne melanholije, ki preveva »V sanjah«. V »Potepuhu« se vzpostavlja romantična atmosfera s trdnimi akordi, ki odmevajo namenjeni korak popotnika, ki z zanosom stopa po odprti cesti življenja. Pesem izžareva toplino prvinskega potovanja, kjer se vsak korak prepleta z notami ljubezni do sveta. Nasprotje tega se odraža v »V sanjah«, kjer hladna melanholija prevladuje. S trdimi ritemi vpetimi vkromatično vokalno linijo se ustvarja vzdušje, ki odseva notranji boj potnika v soočanju z izzivi in temnimi vidiki njegove poti. Cikel se zaključuje z izjemno močno »Stopil sem vzpenjajoče in v padajočo strmino«, ki ponovno zbere vse niti preteklih pesmi. Skozi to grandiozno zaključno skladbo se glasbena pot potepuha povzame v večnosti, kar nakazuje na kontinuiteto potovanja tudi onstran smrti. Vsaka nota, kot filozofska misel, nosi breme preteklih izkušenj in obljubo večnosti, ki transcendirajo okvire zemeljskega življenja.
Štiriindvajset Schubertovih pesmi je ujetih v cikel, ki se pričenja s pesmijo »lahko noč«, v kateri se razkrije osnovna situacija lirskega subjekta. Ta je razočaran v ljubezni, saj je bil nek drugi snubec uspešnejši. Odloči se, da zapusti dom in se napoti skozi zimsko temo. V osamljeni zimski pokrajini se izogiba ljudem in se pogreza v globino svoje izmučene duše, vnovičen kontakt pa naveže šele v zadnji pesmi, v kateri sreča lajnarja, za katerega se izkaže, da je morda še bolj osamljen in izoliran kot lirski subjekt sam. Seveda moramo potovanje in zimsko pokrajino razumeti kot razširjeni metafori. Še posebej je pomembno, da se zdi tokratno potovanje brez možnosti vrnitve, da nima več cilja in da se spreminja v brezglavo pohajkovanje po tuji, mrzli in temačni pokrajini, kjer je narava popolnoma otrpnila. Bela barva kot simbol smrti predstavlja rdečo nit pesmi, katerih zaporedje je mogoče interpretirati kot zaporedje postaj obupa. Le mestoma se to potovanje prekine in v takšnih varljivih premorih (pesmi »lipa« in »pomladne sanje«) se človeška toplota in družba pojavita le še v obliki mimobežnega spomina. Schubert je takšne pesniške podobe ujel v pretresljivo zvočno podobo. V klavirski spremljavi prevladujejo redke teksture, ki prebujajo ledeno osamelost, v večini skladb pa dominirajo počasni, urejeni ritmi, kar nas napeljuje na ritem korakov brezciljnega popotnika. Schubertovi harmonski postopki so večinoma enostavni, a vendarle zna skladatelj z redkimi premiki v melodični liniji ali kadenčnih obratih hipoma spremeniti atmosfero in jo prilagoditi vsem najmanjšim vzgibom v literarnem besedilu. Tako tudi ne smemo prezreti, kako mojstrsko je skladatelj izrabil samo kontrastno nasprotje med molovsko in durovsko tonaliteto. Prav veliko število molovskih pesmi – kar dve tretjini samospevov je napisanih v tem tonskem spolu – je moralo osupniti Schubertove prijatelje, ko so cikel slišali prvič. Odtod se je rodila tudi misel, da je Schubert s tem ciklom razgalil pravzaprav strahove ob neizbežno bližajoči se smrti. Slabo leto po tej »krstni izvedbi« je skladateljeva muza zares za vedno utihnila.
Anuša Plesničar
