Najino srečanje se je začelo z mojim iskrenim priznanjem:

Saj ne vem, kje naj ob vseh nagradah in priznanjih začnem, ob kateri od teh bi se ustavili vi?

Oh, nagrade so še najmanj pomembne, na tekmovanjih se da zmagati, naštudiraš, pa je, to lahko naredi vsak …

…. (smeh) to pa najbrž ne …

Hotela sem povedati, da je pomembneje od nagrad živo komuniciranje s publiko. Klasična glasba je umetnost – čutiti jo je treba, prepoznati njeno sporočilnost, mi smo medij med skladateljem in publiko. Dan nam je bil talent, da izpolnimo to poslanstvo. Pogrešam potrebo po tem, pomembno se zdi število sledilcev, obleka na odru, kdo bo hitrejši, kdo glasnejši, kdo bo imel več koncertov, večjo plačo. Mozart je bil preprost človek, njegova glasba sporoča duh časa in njega samega, zdaj pa so vsi od publike do glasbenikov oblečeni v bleščeče obleke, igra se v zlatih dvoranah, cilj je slava – oddaljujemo se od bistva glasbe. Tudi vi zame pred tem koncertom še niste slišali, meni slava ni cilj. Imam spletno stran s kratko biografijo, nekaj posnetkov na Instagramu, a igram, ko me pokličejo, z violino potujem po celem svetu, igram, tako življenje imam rada.

Igrate raznovrstno glasbo, od starih klasikov do sodobnih del, nastopate kot solistka z orkestri in tudi v dveh glasbenih sestavih. Kako to usklajujete, občutite?

Verjamem, da mora biti program raznolik, tako glasbeniki kot poslušalci nosimo s seboj različna čustva v različnih trenutkih. In s svojo raznolikostjo nam glasba ponuja, da lahko predelamo celo paleto svojih čustev in občutkov, bodisi iz osebnih zgodb ali zaradi zapletene svetovne situacije. Rekli ste, da je za vas Vivaldi vesel. Je vesel in ljudje to radi poslušajo. Težje nam je pri čustveno zahtevnejših delih. Te v nas zbudijo naše senčne strani, dileme, to odrivamo stran, tudi nezavedno. Dostikrat kdo zaradi tega reče, da je glasba zanič, da je umetnik zanič, a temne strani je tudi treba sprejeti, so naše, enako kot svetle. Veste, kadar igramo Schubertov Klavirski trio v Es-duru čutim, kako težko je bilo Schubertu, ko je to pisal. Pa je dur in ne mol, pa vseeno na koncu koncerta težko diham in sem čisto izčrpana. Igrati Vivaldija je drugače, v njegovih originalnih notnih zapisih je celo označeno »tole so vetrovi«, »tule je nevihta« ipd.

V resnici nisem vedela, da so podlaga za Štiri letne čase štirje soneti. Dragoceno mi je bilo, da jih je organizator koncerta objavil na koncertnem listu.

Res je. Predno se lotim izvajanja nekega dela, raziščem, v katerem času svojega življenja je skladatelj pisal neko delo, poiščem morebitne zapise o tem, kako se je počutil, povežem se z njim. Raziščem pa tudi kraj, skladateljeve sodobnike vseh umetniških zvrsti, skratka duh časa, v katerem je živel. Skladatelje iz različnih časovnih obdobij je zato treba igrati različno, saj dela odsevajo tudi širši duh časa, v katerem so nastala. Ni mi do tega, da bi bila vsem všeč. Pomembna mi je moja interpretacija te celote skladateljevega sporočila o njem in o času. Moje poslanstvo je biti medij tega sporočila. Svoj dar uporabim, da se umestim med poslušalce, smo na istem nivoju, in da skupaj zaživimo v nekem času in prostoru preko sporočila, ki nam ga je v obliki svoje glasbe podal skladatelj.

Programi se delajo precej vnaprej, zato ne veste, kako se boste da dan koncerta počutili, ne veste, če bo vaš notranji občutek usklajen s sporočilnostjo dela, ki ga boste ta dan igrali. Kako to uravnavate?

Dostikrat se zgodi, da mi ni do igranja tistega dela, ki je na programu. A to je ego, glasbenikov ego se lahko zelo sliši pri izvajanju, zato neprestano gradim svojo usposobljenost, da uravnavam svoja čustva. Pri igranju moja čustva niso pomembna, treba jih je dati na stran, glasba in umetnost sta prva, sem v službi glasbe, v službi tega, da njeno sporočilo prenesem publiki. Najtežje mi je bilo, ko mi je umrla babi, s katero sva bili srčno povezani, bila je moja najdragocenejša opora. Nisem mogla na pogreb, ker sem prav takrat imela diplomski koncert. Koncert sem odigrala v stiku z glasbo, moja žalost ob babini smrti me ni ovirala. Vem, da bi tudi babi tako hotela. In največkrat se zgodi, da med izvajanje temna čustva izpuhtijo, ko odidem z odra nisem več žalostna. Pomaga mi tudi moja terapevtka, s katero sodelujem že 13 let. Mislim, da bi bilo izjemno koristno za glasbo in umetnike, da bi na glasbenih akademijah posvetili pozornost tudi psihološki podpori študentom, ne le njihovi tehnični popolnosti. Ta je tako ali tako predpogoj. Vsakič, ko nastopam, je to zame pravo čustveno popotovanje, naslednji dan potrebujem počitek, sem čustveno izmučena.

Lahko se povežem s tem. Pred vašim koncertom sem čutila, da se nad mano in soprogom zbirajo sivi oblaki (prepozno sva šla od doma, pa promet..), po koncertu o njih ni bilo ne duha ne sluha. Vivaldi in vaša interpretacija sta vse odgnali (smeh).

Ja, obe sva prispevali – vi ste bili odprti za spremembo, moja naloga je bila, da Vivaldijevo sporočilo prenesem.

Zaključiva še z mnenjem glasbenih kritikov, ki je bil objavljen v časopisu The Times. Izraža točno to, kar sem sama opazila in začutila na vašem koncertu. Nikoli še nisem videla, da bi se solist toliko obračal, tudi s telesom, proti svojim soigralcem, k vsem in tudi k vsakemu posebej, k tistemu, s katerim bolj »sodeluje« v nekem delu glasbe. Pogovarjali ste se z njim z obrazom, s celim telesom. Čudovito in nenavadno. Zdelo se mi je, da jih zares poslušate, čutite in da se vaši inštrumenti med seboj pogovarjajo.

Pri prenašanju sporočila glasbe puščam soigralcem prostor za njihovo interpretacijo in občutenje istega dela, zato se obračam k njim, da se lažje uskladimo. Četudi bi jaz morda drugače interpretirala nek del glasbe, jih ne popravljam, jih ne usklajujem s tem, kako jaz »slišim sporočilo skladatelja«, puščam to drugačnost, prepuščam se ji, bogati nas vse, bogati sporočilnost. Pomembno je biti iskren do sebe, vsi smo drugačni, umetniki smo različni, okusi so različni, v občinstvu je tudi vsak individuum zase, z različnimi občutki in okusi Umetniki sem premalo trudimo spoštovati in razumeti drugačnost drugega. Zato je igralec Timothée Chalamet s svojo izjavo, da danes nihče več ne posluša opere, povzročil toliko razburjenja. Umetniki vseh izraznosti bi morali spoštovati drug drugaga, omalovažujoči komentarji vsekakor niso na mestu. Prevečkrat se poslužimo enostavnosti in rečemo, da je nekdo ali nekaj zanič, če nam v danem trenutku tisto ni všeč ali tega ne razumemo. Kvaliteta dobre interpretacije ostaja kvaliteta, četudi nam ni všeč, kot kvalitetna svilena bluza ostaja kvalitetna, četudi je ne bi nikoli oblekli. Cel svet bi drugače dihal, če bi se vsak od nas namesto napada na drugačnost odločil, da se potrudi to drugačnost razumeti in začutiti.