Klasicizem

Glasba je v drugi polovici 18. stoletja našla nov, svež izraz, ki sta ga utrdila Joseph Haydn in Wolfgang Amadeus Mozart. V klasicizmu je, za razliko od zapletene teksture večglasnih del v baroku, glasba bolj homofona – z eno samo prevladujočo melodijo in spremljavo.

Kot dvorni skladatelj aristokratske družine Esterházy je Haydn napisal ogromno skladb, med drugim kar 104 simfonije in več kot 80 godalnih kvartetov. Danes mu priznavamo tudi status nekakšnega “izumitelja” teh dveh štiristavčnih glasbenih oblik, predvsem zaradi prvega stavka, ki ima od Haydna naprej vedno tako imenovano sonatno obliko.

Sonatno obliko sestavljajo trije deli:

  • Ekspozicija, kjer skladatelj predstavi dve karakterno različni glasbeni temi,

  • Izpeljava, v kateri se skladatelj poigrava s predstavljenim tematskim materialom, ga preoblikuje, razvija itd., in

  • Repriza ali ponovitev, kjer se začetni temi še enkrat ponovita

Wolfgang Amadeus Mozart je verjetno najslavnejši skladatelj vseh časov.

Rodil se je leta 1756 staršema Leopoldu in Anni Marii v Salzburgu. Oče Leopold je bil priznan skladatelj in violinist, ki je služboval na dvoru salzburškega nadškofa. Od številnih otrok zakoncev Mozart je poleg Wolfganga otroštvo preživela le Maria Anna, imenovana tudi “Nannerl”. Dečkov izjemen glasbeni talent je postal očiten že v zgodnjem otroštvu, tako da je Leopold posvetil vso svojo energijo razvoju in izobrazbi svojega sina. Wolfgang je napredoval izredno hitro: prve skladbe je napisal že pri petih letih, prav tako je že kot otrok postal virtuoz na klavirju in violini.

Ko je imel Wolfgang šest let, se je družina odpravila na svoje prvo potovanje v München, kjer so se predstavili na dvoru bavarskega volilnega kneza. Temu prvemu potovanju jih je sledilo še več: najprej na Dunaj in v Prago, nato pa tri leta in pol dolga turneja po Evropi, med katero so Mozartovi obiskali med drugim München, Mannheim, Pariz, London, Haag in Zürich. Potovanja so bila učinkovita promocija “čudežnega dečka” in so bila bistvenega pomena za razvoj mladega skladatelja, saj je prišel v stik z mnogimi skladatelji in orkestri po Evropi. Kasneje sta se odpravila še v Italijo, kjer je mladi skladatelj doživel nove uspehe: bil je sprejet v prestižno bolonjsko Accademio Filarmonico, v Vatikanu pa je po spominu napisal partituro Allegrijevega Miserereja, ki je bila sicer varovana skrivnost. V Milanu je doživel uspešno premiero svoje opere Mitridate, Re di Ponte, čemur so sledila naročila za več novih oper.

Leta 1781 je bil Mozart poklican na Dunaj kot nadškofov uslužbenec, toda kmalu sta skladatelj in njegov delodajalec prišla v konflikt. Mozart je nadškofu zameril, da ga obravnava kot navadnega uslužbenca, in menil, da ne spoštuje dovolj njegovega talenta. Spor se je hitro stopnjeval, dokler ni maja Mozart ponudil odpovedi. Sprva je nadškof ni želel sprejeti, nato pa jo kak mesec kasneje le je; Mozarta je odslovil dobesedno z “brco v zadnjico”, ki jo je dal nadškofov komornik, grof Arco.

Dunaj je bil ob koncu 18. stoletja glasbena prestolnica Evrope in priložnosti za nadarjene glasbenike ni manjkalo. Mozart jih je hitro izkoristil in postal zelo uspešen: zaslovel je kot izvrsten pianist in skladatelj, kar mu je omogočilo, da je organiziral cikluse abonmajskih koncertov, na katerih je dirigiral in igral svoja lastna dela. Poleg tega so začela prihajati tudi naročila za opere, njegovo najljubšo obliko. Poleti 1782 je bila krstna uprizoritev opere Beg iz seraja v nemškem jeziku, ki je doživela izjemen uspeh in dokončno utrdila Mozartov sloves kot skladatelja.

Na Dunaju je Mozart spoznal Josepha Haydna, ki je ob neki priložnosti povedal Leopoldu Mozartu, da je njegov sin “največji skladatelj, kar jih pozna”.

Po letu 1782 se Mozart ni dosti posvečal operi, saj je bil bolj osredotočen na klavirske koncerte in solistično kariero. Leta 1785 pa je spoznal italijanskega pesnika in libretista Lorenza da Ponteja in med njima je kmalu prišlo do plodnega sodelovanja. Naslednje leto je bila na Dunaju premiera Figarove svatbe, ki je bila zelo uspešna, še večji uspeh pa je doživela v Pragi. To je Mozarta in Da Ponteja spodbudilo k ustvarjanju nove opere: leta 1787 je bila tako v Pragi krstna uprizoritev Don Giovannija, ki je bila triumfalen uspeh, manj toplo pa jo je sprejelo dunajsko občinstvo. Obe operi spadata med največje opere vseh časov, in med Mozartova najpomembnejša dela ter se od njegovih oper danes največ izvajata.

Septembra 1791, medtem ko je bil v Pragi, je Mozart zbolel. Nekaj časa je še delal; konec meseca se je tako udeležil krstne uprizoritve Čarobne piščali na Dunaju. Konec novembra se je njegovo zdravje bistveno poslabšalo, tako da je obležal. Mučile so ga otekline, bolečine, in napadi bruhanja – vendar je ostal do konca osredotočen na Requiem in njegovo dokončanje.

5. decembra 1791 ob enih zjutraj je Mozart umrl, star 35 let.

Tretji pomemben klasicističen skladatelj je Ludwig van Beethoven. Letos praznujemo 250. obletnico njegovega rojstva. Več o njem lahko prebere tukaj.