Zgodnja romantika

Glasbo 19. stoletja so pod vplivom literature in slikarstva zaznamovali močno osebni izrazi čustev.  Da bi poudarili svoj svoboden, individualističen izraz, so skladatelji opustili upoštevanje okvirjev tradicionalnih glasbenih oblik. Glasba je bolj slikovita, pogosto poskuša posnemati naravo.

Veliki nemški zgodnje-romantični skladatelji so bili Franz Schubert in Felix Mendelssohn – včasih imenovana romantična klasika – in Robert Schumann.

Čeprav je Schubert umrl pri 32 letih, je napisal več kot 600 skladb, med katerimi še posebej izstopajo samospevi – skladbe za glas (pevca oziroma pevko) in klavir.pisal pa je tudi simfonije, komorno glasbo, klavirsko glasbo, maše in opere. Njegova najbolj znana simfonija je Nedokončana.

Felix Bartholdy Mendelssohn je bil vodilni dirigent in koncertni pianist svojega časa, ki je zelo veliko naredil tudi za ponovno promocijo Bachove glasbe. Kot čudežni deček je že do 12. leta napisal deset “godalnih simfonij”, danes pa ga poznamo predvsem po velikih simfonijah, naprimer Škotski simfoniji in Italijanski simfoniji, Koncertu za violino v e-molu in poročni koračnici iz njegovega dela Sen kresne noči.

Robert Schumann se je rodil leta 1810 in se s sedmimi leti začel učiti klavir. Na materino željo je v letih 1828-1830 študiral pravo v Leipzigu in se še naprej učil klavir ter kompozicijo.  Zaradi pretiranega igranja na klavir, mu je ohromel prst, zaradi česar je bilo njegove kariere pianista konec in se je posvetil skladanju.

Pri triindvajsetih letih je napisal Sonato v G-molu in z njo nakazal da bo postal velik glasbenik. leta 1834 je s prijatelji ustanovil revijo Neue Zeitschrift für Musik, v kateri so zagovarjali glasbeni profesionalizem.

Njegova žena je bila Clara Schumann, najpomembnejša ženska skladateljica in pianistka 19. stoletja. Leta 1843 je bil Schumann za kratek čas profesor na konservatoriju v Leipzigu, kamor ga je povabil Mendelssohn. Postala sta odlična prijatelja. Schumann mu je posvetil tri Godalne kvartete napisane leta 1842. Napisal je tudi Simfonijo št. 1 v B-duru in Simfonijo v D-molu, kasneje imenovano št. 4.

Robert Schumann je trpel za manično-depresivna motnjo. Z veliko truda je končal Simfonijo v C-duru, danes imenovano št. 2. Decembra 1849 je Schumann dobil ponudbo za službo glasbenega direktorja v Düsseldorfu, kjer pa se mu izrazijo dodatne bolezenske težave in kmalu skoraj ni mogel govoriti. Še naprej je komponiral in napisal Simfonijo št. 3 v Es-duru imenovano Renska ter koncerta za violino in violončelo. Bolezen se je hitro slabšala, imel je napade blaznosti. Prepeljali so ga v zdravilišče blizu Bonna, kjer je preživel dve leti in leta 1856 umrl.